Inox nerjaveča jekla so železove zlitine z vsebnostjo najmanj 50 % železa. Osnovna lastnost inox jekel je odpornost proti rjavenju in kislinam, kar pomeni, da ob dolgotrajnejšemu stiku z vodo ne zarjavijo oziroma ne korodirajo.

Rja je zmes železovega hidroksida in železovega oksida.

Odpornost jekla proti rjavenju dajejo zlitinski elementi.

Osnovni zlitinski elementi so: 
      
-  Krom - Cr  
-  Nikelj - Ni  
 
        
Ostali zlitinski elementi so: 
      
-  Molibden – Mo 
-  Titan – Ti 
-  Niobij – Nb 
-  Baker – Cu 
-  Silicij – Si 
-  Aluminij – Al 
-  Mangan – Mn 
-  Žveplo – S 
-  Dušik – N 
 
        
Krom – Cr  kot osnovni zlitinski element,  daje železu splošno odpornost proti rjavenju že pri manjši -12,5 %  koncentraciji kroma. Že s takšno koncentracijo kroma, zlitina postane pasivna, oz. kovina spremeni svoje kemične lastnosti in postane odporna na oksidacijo. Poleg odpornosti proti rjavenju, krom poveča trdnost jekla  (posebej v povezavi z ogljikom) in toplotno odpornost jekla. 
  
Nikelj –Ni  kot drugi pomembni zlitinski element, poveča splošno odpornost jekla proti rjavenju že pri 7% koncentraciji niklja, ter žilavost jekla. 
  
Molibden – Mo vpliva na odpornost jekla proti rjavenju, ter povečuje trdnost jekla.   
  
Titan–Ti in niobij–Nb delujeta kot elementa za stabilizacijo jekla, ter pri zvarih povečujeta odpornost proti interkristalni koroziji jekla. 
  
Baker – Cu povečuje odpornost jekla  proti določenim reducirnim kislinam že pri mali–1,5 % koncentraciji. 
  
Silicij – Si in aluminij – Al  povečujeta odpornost jekla proti škajanju (oksidacijska plast). 
  
Mangan – Mn  povečuje trdnost in odpornost na obrabo jekla. 
  
Žveplo – S  kot nekovinski element se pojavlja v zelo majhni – 0,35 %  koncentraciji, dodaja se z namenom povečanja obdelovalnih lastnosti jekla predvsem za obdelavo na avtomatih. 
  
Dušik – N  deluje kot stabilizator in povečuje trdnost jekla.